Gottfried Wilhelm Leibniz (1646–1716) je znan kot eden največjih nemških mislecev, ki je izjemno veliko prispeval k filozofiji, matematiki in zgodovini. V filozofiji je Leibniz obogatil racionalizem s svojim kompleksnim in zrelim razmišljanjem. Za razliko od drugih racionalistov pred njim je Leibniz opisal bolj popolno vesolje, ki ga je Bog izbral kot najboljši izmed vseh možnih svetov. Ta popolni svet zaznamuje neskončno število preprostih substanc – »monad«, ki niso prostorske in niso časovne. Vsaka monada je kot ogledalo, ki predstavlja celotno vesolje s svojega lastnega zornega kota.
Nekateri izmed pomembnih Leibnizovih argumentov v njegovih delih Monadologija in Teodiceja:
1) Kozmološki argument, s katerim Leibniz zagovarja obstoj Boga. Leibniz trdi, da ima vse, kar obstaja, zadosten razlog, zakaj je takšno in ne drugačno. Da bi se izognili neskončnemu nazadovanju v verigi naključij, mora obstajati neka skrajna, temeljna substanca za vso to raznolikost, in to imenujemo Bog.
2) Argument popolnosti sveta. Bog je vsemogočen, vseveden, dober in svoboden stvarnik sveta. Predpostavimo, da bi svet lahko bil boljši. Če ta svet ni najboljši izmed vseh možnih svetov, potem Bog ni bil dovolj močan, da bi ustvaril boljši svet, ali mu je primanjkovalo znanja, ali pa ni želel, da bi bil ta svet najboljši. Vsaka od teh trditev je v nasprotju s tem, kar Bog je.
3) Problem zla. Kritiki Leibniza poudarjajo, da količina trpljenja v tem svetu ne opravičuje prepričanja, da je Bog ustvaril najboljši izmed vseh možnih svetov. Leibniz trdi, da je trpljenje dobro, ker je del neskončne Božje dobrote. Zlo je le posledica naše omejene inteligence, ki ne zmore dojeti prave narave Božjih ustvarjalnih namenov. Stvari imenujemo zle, kadar jih gledamo ločeno, vendar so lahko dobre v povezavi z drugimi dogodki in procesi. Poleg tega Leibniz vztraja, da zemeljska človeška sreča ne more biti merilo, po katerem bi presojali dobroto svetov.
