Baruch (Bento, Benedictus) Spinoza (1632–1677) je bil nizozemski filozof portugalsko‑judovskega rodu. Spinoza je znan kot eden največjih racionalistov filozofije 17. stoletja predvsem zaradi svojega dela Etika, v katerem je nasprotoval Descartesovemu razumevanju dvojnosti med umom in telesom.
Za Spinozo so posamezne stvari le skupek lastnosti v določenih delih prostora. Tako kot je rdečica na obrazu le srečanje različnih lastnosti na delu obraza, je tudi človek srečanje lastnosti »na delu« substance. Zato smo mi nekaj začasnega, saj smo samo načini edine in ene substance.
Po Descartesu se izraz »substanca« uporablja tako za Boga kot za ustvarjeno substanco. Spinoza pa zanika, da sta božanska in ustvarjena substanca dve različni substanci. Na primer, končni um ni samostojna substanca, ampak način misleče substance. Spinoza se strinja z Descartesom, da je Bog vzrok vseh stvari. Vendar Spinozov bog nima volje in osebnosti. Spinoza vidi boga ne kot vzrok duševnega dejanja, ki »od zunaj« z voljo ustvari vesolje, temveč kot vzrok, iz katerega se vesolje razvije iz njegove lastne nujnosti. Zanj je logična nujna posledica isto kot vzročna povezanost. Zato vse stvari izhajajo iz logične in vzročne nujnosti iz Božje večne in neskončne narave.
