Søren Kierkegaard (1813–1855) je bil danski filozof, teolog, literarni kritik in pesnik, katerih dela so močno vplivala na filozofijo, teologijo, književnost in psihologijo 20. stoletja. Kierkegaarda poznamo tudi kot prvega eksistencialističnega filozofa. Menil je, da je vsak posameznik (in ne vera ali družba) sam odgovoren za to, da svojemu življenju da pomen.
O veri:
Kierkegaard je poudarjal, da imeti vero hkrati pomeni tudi dvomiti. Z drugimi besedami: da bi človek resnično veroval v Boga, se mora zavedati, da so njegova prepričanja o Bogu dvomljiva. Človek, ki veruje v Boga brez dvoma, po njegovem ni zares veren, ampak lahkoveren, saj vera brez osebne zavezanosti in brez prizadevanja, da bi svoja prepričanja utemeljili, nima prave vsebine. V tem smislu Kierkegaard poudari pomen sebstva, ki je utemeljeno na samorefleksiji.
O tesnobi (angstu):
Kierkegaard je prvi uporabil izraz angst za opis močnega občutka zaskrbljenosti in nejasnega strahu. V danščini pomeni »tesnoba«, ta pojem pa se je kasneje znova pojavil v eksistencialističnih delih Heideggerja, Nietzscheja in Sartra. Tesnoba ima posebej pomemben pomen, povezan s svobodo izbire, ki je dvosmerna. Po eni strani je tesnoba predpostavka za greh. Kierkegaard kot primer navede Adamovo odločitev, ali bo pojedel prepovedani sadež ali ne. Adam je bil svoboden, da izbere, a je sadež vseeno pojedel in s tem zagrešil greh. Po drugi strani pa nas tesnoba opozarja na naše izbire in osebno odgovornost. Izkušnja tesnobe nas zato pripelje do premišljene zavesti o naši identiteti in naših zmožnostih.
