Martin Heidegger (1889–1976) je bil nemški filozof, katerega najbolj znana knjiga Bit in čas je močno vplivala na razvoj sodobne evropske filozofije.
O pomenu življenja:
Po Heideggerju se je vprašanje metafizike in biti izgubilo, saj o metafizičnih bitjih ne moremo ničesar vedeti. Zato Heidegger predlaga, da razdelamo metafizično vprašanje, ki ne bi ničesar postavilo kot bit. Znanost se ukvarja z bitji, ne pa z ničem. Da bi se izognil prisotnosti bitij, Heidegger oblikuje naslednje vprašanje: »Kaj je s tem ničem?«
Zdrav razum opredeli nič tako, da zanika celoto bitij. Za Heideggerja pa je nič nekaj, kar je znotraj celote bitij. Da bi imeli dostop do niča, se moramo znajti »sredi bitij kot celote«. Razodetje bitij kot celote je skrito v razpoloženjih, kot sta dolgčas in ljubezen. Na primer, pristni dolgčas je takrat, ko je vse dolgočasno. Podobno je z ljubeznijo: ko si zaljubljen v neko osebo, zasije celoten svet. Tako tako dolgčas kot ljubezen razkrijeta celoto stvari in nas postavita pred nič. Nekega dne lahko postane prihodnost negotova in zajame nas strah pred vsem. Posledično se vse stvari, do katerih smo bili prej ravnodušni, obrnejo proti nam. V tem okviru je tesnoba pred odprtostjo. Razkrije celoto bitij v zanikanju. Razkrije nič.
Bitja se kot celota pogrezajo zaradi odbijajoče kretnje niča do bitij. Toda nič ni ločen od bitij, temveč se razodeva v in skozi bitja. Nič ne samo zanika, ampak sam sebe ničuje. Nič kaže, da je nekaj, in ne nič. Nič ničuje. Z drugimi besedami, bistvo ničevanja je v tem, da »prvič postavi Dasein pred bitja kot taka«. V nasprotju z logiko je nič izvor zanikanja, saj »ne« izhaja iz ničevanja niča. Proces ničevanja ni nekaj tam zunaj. Je v življenju. Vedno smo vpleteni v to negativnost. Če mi na primer nekdo pokaže svinčnik, je navzočnost med tem svinčnikom in menoj. Na drugi strani svinčnika ni zame nič, je pa nekaj za nekoga, ki ga drži. Ničevanje niča se pokaže tudi v neuresničenih možnostih, ko uresničitev ene možnosti zapre drugo. Z drugimi besedami: nekatere možnosti se razkrijejo prav zato, ker druge oviramo.
Delovanje niča v biti nam je skrito. Vedno smo pred samimi seboj. Ker smo končni, smiselnost našega obstoja določa to ničujoče delovanje. Ko izbiramo življenjske poti, se vzpenjamo proti smrti, ko se vse možnosti iztečejo. Ta transcendenca pomeni biti izročen niču, to je vnaprej zamišljati možnosti in se nato spet zrušiti nazaj med stvari, v stvari. Zato smrt, ko naše izbire dela smiselne, igra ključno vlogo v časovnosti bitij. Če bi bili nesmrtni, bi bilo naše življenje popolnoma nesmiselno. Brez minljivosti naše izbire nimajo pomena, saj so nam odprte vse možnosti. Nič ni pomembno, ker je vse razkrito in nič ni skrito. Svoboda in sebstvo nesmrtnega bitja se ne razkrijeta, ker ni možnosti za delovanje. Če ne bi prišlo do ničevanja niča, ne bi bilo odnosa do razkrivanja biti. Ne bi bilo biti kot take, posledično pa tudi ne svobode, ki izhaja iz biti. Zato opis človeškega življenja pokaže normativnost. Bodi to, kar si, pomeni živeti svoje življenje in izbirati. Ker je tvoja umrljivost tukaj in zdaj s teboj, moraš biti odgovoren, to pomeni, da se odločaš sam.
