Ko pa, kaj naj se prikaže mojim začudenim očem,
kot majhne sani in osem drobnih jelenčkov z njim vred,
z majhnim starim voznikom, tako živahnim in urno hitrim,
takrat sem takoj vedel, da je lahko le sveti Miklavž skritim.
Hitrejši kot orli so pridrveli njegovi konji vprežni,
on pa je žvižgal, klical in jih po imenih vzkliknil nežni:
»Zdaj, Bliskec, zdaj, Plesalček, zdaj, Skakač in Lisica,
naprej, Komet, naprej, Kupido, naprej, Grom in Strelica!
Na vrh verande! Na vrh zidu stoječega!
Zdaj brž naprej! Naprej! Naprej, vsi do zadnjega!«
Kot suho listje, ki pred divjim viharjem leti,
in ko zadene na oviro, visoko v nebo se dvigni in zavrti;
